Godba je z resnim delom nenehno napredovala, godbeniki so bili ponosni na njen razvoj, še bolj pa so na godbo bili ponosni krajani Mute, saj jih je spremljala na vseh vidnejših prireditvah. Število članov godbe se je ob izbruhu 1. svetovne vojne prepolovilo, a že leta 1919 je kapelnik Edo Wankmüller godbo pomladil in razširil repertoar. Lastniki tedanje tovarne so v polni meri podpirali delovanje godbe, to pa je botrovalo k dvigu kvalitete in nakupu novih instrumentov. Leta 1927 je godba štela 20 članov, do leta 1930 pa se je močno pomladila. To leto se je predstavila v novih uniformah in z novim, razširjenim repertoarjem, ki je poleg koračnic in zabavnih skladb zajemal tudi operetna in operna dela. V tem letu so si godbeniki uredili tudi svojo glasbeno sobo. Tovarniška godba tudi po izbruhu 2. svetovne vojne ni prenehala z delovanjem. Po ukazu je morala spremeniti repertoar. Igrala je na političnih in vojaških prireditvah. Po končani 2. svetovni vojni, leta 1945, sta Franc Skralovnik in Dominik Volovšek ponovno zbrala glasbenike. Z veliko zagnanostjo so se lotili dela in prvič nastopili na novembrskih državnih volitvah in ob prazniku republike. Leta 1951 je strokovno vodenje godbe prevzel Jože Miheu. Kar 40 novincev se je spoprijelo z instrumenti in notami. Leta 1952 so krajane Mute prebudili s prvomajsko budnico. Na vajah godbe, dne 19.11.1958, je bil izvoljen prvi upravni in nadzorni odbor Godbe na pihala Tovarne Muta. Za predsednika upravnega odbora je bil izvoljen Hrabro Sterdin, za predsednika nadzornega odbora pa Nado Zadnikar, kar je omogočilo, da se je lahko dirigent še bolj posvetil strokovnemu delu. Že naslednje leto je godba uspešno gostovala v Sv. Andražu v Avstriji.
Članstvo v godbi se je povečalo, glasbena soba v stavbi Industrijske kovinarske šole pa je postala premajhna, zato so se godbeniki odločili, da bodo s pomočjo Tovarne poljedelskega orodja in livarne Muta in s prostovoljnim delom adaptirali stari mlin. Po dveh letih trdega dela so leta 1966 odprli nov glasbeni dom.
Leta 1977 se je Godba na pihala Tovarne Muta preimenovala v PIHALNI ORKESTER MUTA. Pod okriljem podjetja Gorenje je orkester ob dodatni finančni podpori zelo napredoval. Udeleževal se je tekmovanj, hodil na gostovanja v tujino, dobil nove uniforme in instrumente. Leta 1991, ob spremembi političnega sistema v državi, so se zmanjšale tudi finančne dotacije. Orkester se danes financira iz proračuna občine Muta, velik delež pa k temu dodajo še podporni člani in delavci v podjetjih s svojimi prispevki.
Danes v orkestru muzicira 60 članov. Mnogi med njimi imajo akademsko izobrazbo, veliko se jih izobražuje v srednjih glasbenih šolah, večina pa igra z znanjem nižje glasbene šole. Obenem se orkester z velikim spoštovanjem zaveda vloge starejših, dolgoletnih in tudi še aktivnih članov orkestra, ki so s svojim delom in angažiranjem oblikovali današnji nivo orkestra.
V orkester prihaja vedno več mladih glasbenikov z velikim glasbenim znanjem, zato je potrebna izbira vedno zahtevnejšega repertuarja. Orkester ima dobro izdelano vizijo razvoja in zmagovalno strategijo na vseh tekmovanjih, v kar ga silijo člani s svojim znanjem, motivacijo in močno željo po napredku.
